Nicholas Roerich
Crossmedia Solutions

          »Indija, vem za tvoje bolečine, vendar se te bom spominjal z enakim radostnim drgetom, kot prve cvetlice na pomladnem travniku. S tvojimi brahmani bomo izbrali najboljšega, ki razume večno modrost. Izbrali bomo radže, ki se mučijo, ko iščejo poti resnice. Opazili bomo Vaishya in Shundro, ki sta dvignila svoje plovilo in svoje delo, za oživljanje sveta. Čajnik, ki greje, je kovačnica. Bodalo zaupanja nad belo kozo. Fantomski plamen kresa čez vdovo. Zaklinjanje in čarovništvo. Zapletene so tvoje gube oblačil, Indija. Grozljiva so tvoja oblačila, pogorela zaradi vrtinčastih viharjev. In smrtno goreče so tvoje ostre skale, Indija. Ampak poznamo tvoje aromatične esence. Indija, vemo za tvoje globine in finese tvojih misli. Poznamo velikega Aumo, ki pripelje do nepopisnih višin. Poznamo tvojega vodečega duha, Indija, poznamo tvojo starodavno modrost! Tvoja sveta pisma, v katerih so predstavljena preteklost, sedanjost in prihodnost. In se te bomo spominjali z radostnim drgetom najbolj dragocene cvetlice na pomladnem pašniku.« (str. 29-30)

         »Dva svetova prihajata v Himalaji do izraza. Eden svet je poln zemlje in očarljivosti teh delov Himalaje. Globoke grape in groteskni hribi so v zaledju meje oblakov, v katere se topi dim vasi ali samostanov. Na višinah sijejo praporji, suburgansi ali stupe. Dvigujoča gorska sedla zavijejo v ostrih obratih. Orli tekmujejo v svojem letu s pisanimi zmaji, ki so jim jih dali vaščani. Med bambusom in praprotjo sijoče telo tigra ali leoparda, doda kanček bogatih barv. Na vejah kuhajo mulo zaostali medvedi; in krdelo bradatih opic velikokrat spremlja osamljenega romarja.

       Zemeljski svet je to, poln raznolikosti! Svečani macesen stoji poleg cvetočega rododendrona. Vse je zapleteno. Tuzemeljsko bogastvo sije v modro meglico zvijajočih se razdalj.

Veriga oblakov krona nižajočo meglico. « (str. 32)

        »Indra, agni in surya – zrak, ogenj in sonce! Hindujska trojka ostaja zadaj. Starodaven vedski sarasvati, veliki Ind nas vodi k svojemu zasneženemu izvoru. Če Ganges pozdravlja – globoko premišljuje – Ind predlaga gibanje, neomajnost, silovitost. In kako privabljajoče in neizčrpne so bile poti narodov čez Hindu-Kush in Pamir!

      Zopet karavana. Zopet so datume in čas zlahka pozabili. Karakter dneva postaja bolj pomemben kot dan in številka. Tako kot Egipčani, ki so dali imena letom, glede na njihovo kakovost – ” leto borbe, ” ali “leto vitkih poljščin” – se lahko samo opazi kvaliteto dni. Ali mogoče, dan konja- ko so konji padli čez sneženi most; noč volkov- ko so se krdela pritajeno približala taboriščem; spust orlov, ko je zlati orel s svojimi perutmi divjal po šotoru; sončni zahod trdnjave-                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                           čeprav sprožen iz gorečih bakrenih vrhov, vid trdnjave se je dvignil nepričakovano. Na mestu turbana, zunaj kamna, vrtnica pred nami razmršena kapa- pot naprej proti zemlji Bude. « (str.83)

        »Med rokopisi, ki so jih našli v starodavnih kitajskih stražnih stolpih, so bili slovarji in biografije pomembnih žensk. Takšna je bila sodobnost za starodavna ljudstva.

      Ko že poznaš lepote Azije, in si že navajen na bogastvo barv, te še vedno presenečajo, in te še enkrat navdušijo, se počutiš tako, da lahko dosežeš nemogoče.

         Muhe, komarji, bolhe, strigalice! Vsa možna darila ima Kashmir. Naš odhod ni bil brez morije. V Tangmargu je našo karavano napadla in začela tepsti z železnimi palicami tolpa zločincev; sedem naših moških je bilo poškodovanih. Nujno je bilo potrebno vzdrževati red z revolverji in puškami. V Ghundu so naši konjušniki hranili konje s strupeno travo; konji so začeli trepetati in se ulegli na tla. Celo noč so morali hoditi gor in dol. Moj konj, Mastan, je zelo trpel in tudi Georgov konj Sabsa. Okrog škatle z strelivom smo naredili ogenj. Divja mačka se je prikradla pod posteljo v Georgeov šotor. « (str.100)

     »Po težavah s prelazi in ledeniki, se je pot zdela lahka. Po prebadajočemu mrazu-vročina in sonce. Pesek peče od vročine, gore s svojimi robovi se umikajo. Tukaj so struge potokov. Včasih potok izgine v kamene mase in bobneč hrup kaže na tok nevidne vode. Drevesaste vrtnice in tamariski so vsepovsod. In domorodci v dolini Nubra River so prijazni ljudje. Reka sama, v poplavnem plimovanju, lahko postane okoren hudournik. Zdaj v upadanju, je njen tok razdeljen na mnogo kanalov, nenavadno lepih in z zapleteno zasnovo. Gremo onstran običajnega tabora.« (str.128)

       »Naš zvesti Ladakisi so želeli iti z nami do najbolj oddaljenih predelov. V Khotanu so kmalu postali potrti. Potepali so se skozi bazarje, pritoževali so se, da so jih ljudje potegovali za njihove kite; bili so užaloščeni zaradi kitajskih uradnikov. Zagotavljali so nam, da jih bo Taotai pretepel. Rekli so, da je Taotai ubil nekega moškega. Množica, ki je bila oblečena v žaklje, blizu drug drugega, je ponavljala kako dobri yum-kusho (gospodarica) in yab-kusho (velik džentlmen) smo in končno so s solzami v očeh prosili, naj jih spustimo domov. Nakazali so, da bi takoj ostali z nami, če gremo naprej po svoji poti, toda v Khotanu je nemogoče živeti. Zapustili so nas zelo ganjeni in hitro odhiteli čez snežene prelaze. Čeprav je bil začetek novembra, so se zadržali v Sanju, ker je bilo prečkanje neprehodno. Hvaležni smo bili za nasvet, da odidemo kar se da hitro, ker so se takoj za našim prehodom začeli nenehni snežni meteži in najhujše zmrzali. « ( str. 160)

            »Meglica, nizko grmičje, gole vrbe in luknjasta cesta, s prehodom čez led prekriti potoki. Najprej smo prečkali novo mesto Kashgar. Obzidja so bolj impozantna kot Yankand obzidja. Na bazarju je bilo več vneme in gibanja. Jetniki v verigah so začeli prositi miloščino za hrano. Med novim in starim mestom je razdalja dva p’o-t’ai. Naproti nam sta jezdila dva v živo rdečem chaprassi, od angleškega konzula. Angleški konzul je čakal na zajtrk, medtem, ko se je lokalna banka pripravljala. Angleški konzul in njegova žena sta sočutno poizvedovala o zadevah v Khotanu. V banki sta govorila o karakterju kitajske administracije. Izgledalo je, da je Khotan Taotai bil poznan v celi provinci in nihče ni bil presenečen glede njegovih zadev. Karavana je prispela. Stvari so prinesene notri. « (str. 211)

            »Stari khan se je odločil svojim sinovom prepustiti tamgas, da bi lahko vladali Khoshunsu. Tam so bile tamge iz zlata, srebra, bakra in eden iz lesa. Khanova žena je rekla svojemu najbolj priljubljenem sinu: “Moj otrok, vzemi leseno tamgo. Ne vzemi zlate tamge!” Khani so začeli zbirati tamge in kahn je rekel: “Nebo je ustvarilo vodo. Preizkusimo tamge z vodo. Eno tamgo z vodo. Ta tamga bo višje in bo ostala višje. ” In lesena tamga je ostala na površju vode, zlata in srebrna pa sta se potopili v vodo.

            Na črnem irtishu je veliko zlatih rudosledcev, desetine, na tisoče. Zlato je takoj pod površjem. Tu-t’u so poslali vojake, ki so priprli iskalce, toda ko so dosegli zlato, je cela skupina izginila.

            Danes je prekrasen dan. Iz vseh strani se dvigajo gore, modre, zelene, vijolične, rumene in rdeče- rjave. Sivo nebo in biserne viste. Ob strugi širokega toka smo dosegli Kara-Kizil. Pomeni črno- rdečo. Tišina puščave. Kako bolj prijetne so te izolirane “langars” od mest in umazanih bazarjev. « (str. 266-267)