Nicholas Roerich
International Roerich Memorial Trust, Himachal Pradesh, India

»Ali srce Azije bije? Ali pa ga je zadušil pesek?

            Od Bramaputre do Irtiša, od Rumene reke do Kaspijskega morja, od Mukdna do Arabije – vsepovsod grozni, neusmiljeni valovi peska. Kruti Taklamakan je grozeči ekstrem brez življenja, ki je centralni del Azije naredil mrtvega. Pod premikajočim peskom se skriva stara imperialna kitajska cesta. Zunaj peščenih hribov, debla nekoč veličastnih gozdov dvigujejo svoje ožgane roke. Kot deformirani okostnjaki, se od starosti požrta obzidja starodavnih mest iztegujejo po cesti.

            Skrajnosti Azije, se lahko prepričate, vodijo velikanski boj z oceanskim plimovanjem. Toda ali je srce Azije živo? Ko hindujski jogi ustavi svoj pulz, njegovo srce še vedno opravlja svoje notranje delo. Prav tako tudi srce Azije. V oazah, v jurtah, v karavanah, biva nenavadna misel. Mase ljudi, popolnoma izolirane od zunanjega sveta, ki so prejele popačeno sporočilo o zunanjih dogodkih po zamiku meseca, ne umrejo. Vsak znak civilizacije, kot bomo videli, pozdravijo kot humanitarno, dolgo pričakovano sporočilo. To je očitno, ko pogledamo, kaj ljudje v najbolj oddaljenih puščavah pravijo o voditeljih civilizacij in humanitarcev. « (str.1)

            »Enake simptome se lahko opazi pri živalih na višinah, višjih od petdeset tisoč čevljev. Karavanska pot čez Kardong, Sasser, Karakorum, je prekrita s skeleti vseh vrst živali: konjev, oslov, mul, jakov, kamel in psov. Na poti smo opazili več šibkih živali, hudo krvavečih, ki so jih pustili zadaj. Negibne in trepetajoče so čakale svoj konec. Njihova smrt se ni dala preprečiti. Na samo en način bi jih lahko rešili: odpeljati jih z višine sedemnajst ali osemnajst tisoč čevljev na višino sedem ali osem tisoč, kar je bilo nemogoče. V naši karavani smo imeli primere krvavitve med možmi in živalmi, vendar na srečo brez tragičnih posledic. Verjetno zaradi ukrepov, ki smo jih izvedli vsakič, ko sme prečkali prelaz. « (str.4)

            »Bili smo v Tashi-dingu februarja, v času tibetanskega novega leta, ko je na tisoče obiskovalcev iz sosednjih vasi prišlo obiskat slikovito zgodovinsko mesto. V tem času se v Tashi-dingu odvija vsakoletni čudež keliha. Vsako leto se starodaven kameni kelih napol napolni z vodo in se zapečati v prisotnosti lam in predstavnikov maharadž. Naslednje leto, prav tako na dan novega leta, se zaboj v katerem je kelih, odpečati. Stara svila, v katero je zavit kelih, se odstrani in glede na to, koliko vode je ostalo v kelihu, se napove prihodnost. Gladina vode se lahko zmanjša, ali pa kot pravijo, včasih poveča. Tako je leta 1914 precej narasla, pred I. svetovno vojno, kajti takšno povečanje vode vedno pomeni katastrofo in vojno. « (str.6)

            »Podobno je Kašmir poln starin. Tukaj sta Martand in Avantipur, ki sta povezana s cvetočo dobo kralja Avantisvamina. Tu je mnogo ruševin templjev in mest iz šestega, sedmega in osmega stoletja, v katerih preseneča arhitekturni detajl z zgodnjo romansko podobnostjo. Iz budističnih časov ni v Kašmirju preživelo skoraj nič, čeprav je tu opaziti takšne stebre kot v budističnih Nagarjuni, Asvaghoshi, Rakshiti in mnogih drugih, ki so kasneje iz prehoda budizma v hinduizem bili uničeni. Tukaj je “Salomonov prestol” in na istem vrhu, temelji templja, ki ga je začel graditi sin kralja Ashoke. O Srinagarju samem ne bom govoril. Res, na raskavem obrežju reke in temeljih zgradbe, se lahko najde izjemne kamne s prelepim vrezovanjem, iz najboljših časov. Toda to so delni fragmenti, ki nimajo ničesar skupnega s sedanjimi slabimi časi mesta. « (str.10)

              »Pod palačo leži celo mesto: bazarji natlačeni z glasnimi karavanami, sadni vrtovi in okrog mesta, velika polja ječmena, iz katerih venci veselih pesmi odmevajo ob koncu delovnega dne. Ladakhske ženske hodijo okrog slikovite v svojih visokih krznenih kapah z navzgor obrnjenimi ušesniki. Vzdolž njihovih hrbtov visijo dolgi naglavni trakovi, okrašeni z veliko turkiza in majhnimi metalnimi okraski. Čez ramena, se kot starodaven bizantinski korsno, ponavadi nosi jakova koža, zapeta na desni rami z mečnico. Med bogatejšimi ženskami je korsno iz pobarvanega blaga in še bolj podoben bizantinskim ikonam. In mečnice na njihovih desnih ramah, bi lahko bile izkopane v nordijskih in skandinavskih gomilah. « (str. 13)

            »Blizu oaze Sanju hribi postajajo manjši in se na koncu spremenijo v peščeno puščavo. Kdorkoli je videl Egipt, bo razumel karakter te dežele z njenimi rožnatimi odsevi. Na zadnji skali smo videli kozoroge in drzne lokostrelce z neolitskim videzom, kot smo jih videli v Ladakhu. In pred nami je bila rožnata meglica Taklamakana in pozdravljujoči Dastarkhan starešin lokalnih Sartov. Naslednjega dne, za oazo Sanju, smo v puščavi opazili, da se nam bliža osamljeni jezdec. Ustavil se je, zazrl ostro naokoli, sestopil in posadil nekaj na tla. Približujoč se, smo videli belo blago in na njem bučo in dve granatni jabolki. Res očarljiva miza, pozdrav neznanega prijatelja. « (str. 15)

            »Na ulicah Urumchija, s hrupnim udarjanjem na boben in neštetimi svetlimi praporji, koraka razcapana množica, ki se razprši in izgine v ozke ulice: to je Yang-Tutu vojska. Vojska je ocenjena po številu kap in zaradi tega se pogosto vidi dvokolesen voz s koli, s katerega visijo neštete vojaške kape. To je nevidna vojska! In Yang-Tutuji dvigujejo plačo glede na število pridobljenih kap, tako da pošiljajo veliko količino srebra v oddaljene banke preko tujih zastopnikov, s pomočjo zvijačnih manipulacij. Po naključju vladar ni mogel uporabiti svojega bogastva, ker ga je ubil Fan, komisar za tuje zadeve, leta 1928. Nova Kitajska mora v svoje province pošiljate posebej izobražene može. « (str.20)

            »Vrzimo hiter pogled na naravo sodobnega življenja v Tibetu in na njegovo umetnost. Tibet nudi osupljivo kombinacijo protislovij.

            Na eni strani smo videli čisto znanje in izredno razvito psihično energijo. Na drugi popolno nevednost in brezmejno temino.

            Na eni strani vdanost veri, celo v njeni omejeni obliki. Na drugi strani smo opazili, kako je denar, ki je bil doniran samostanom, bil skrit in kako krive prisege so bile dane v imenu “treh biserov poučevanj”.

            Na eni strani smo videli spoštovanje do žensk in oprostitev od trdega dela. Na drugi strani, tam obstaja inštitucija mnogomoštva, tako absurdna v današnjih časih; čudno je razmišljati, da lahko mnogomoštvo obstaja ob strani budizma, četudi v njegovi lamaistični obliki.

            Na eni strani smo videli namesto palač revne glinene kolibe. Toda po drugi strani tibetanski guvernerji pravijo tem kolibam, da so lepe snežene palače, brez sramu ob takšnih prispodobah. « ( str. 34)

SHAMBHALA

            »Če me vprašate katera zamisel je bila najspodbudnejša zame med neštetimi vtisi, bi brez obotavljanja odgovoril: “Shambhala!”

            Če izgovorim najsvetejšo besedo Azije, Shambala, boste utihnili. Če izgovorim isto besedo v Sanskritu, Kalapa, boste še vedno tiho. In če vam povem ime velikega vladarja Shambale, Rigden Jyepo, vas to zveneče ime ne bo ganilo. Vendar se ne bi motili. Vsa znamenja o Shambhali so razpršena v literaturi in niti ena knjiga o tej trdnjavi Azije do sedaj ni bila napisana v zahodnih jezikih. Ampak če želite biti razumljeni v Aziji in se ji približati kot dobrodošel gost, se morate približati svojim gostiteljem s sveto besedo. Pokazati morate, da te zamisli za vas niso samo prazni zvoki, ampak, da jih cenite in znate uskladiti z najvišjimi pojmi evolucije. « (str. 67)

            »Mož je dvanajst let iskal Maitryo Budo. Nikjer ga ni našel in jezen je odklonil njegovo vero. Ko je nadaljeval svojo pot, je videl nekoga, ki je s konjsko žimo žagal železno palico in ponavljal sam sebi: “Če celo življenje ne bi bilo dovolj, se bom prežagal skozi.” Popotnik se je zmedel. “Kaj pomeni mojih dvanajst let, ” je rekel sam sebi, v obrazu take vztrajnosti? Vrnil sem bom k svojemu iskanju. “« (str. 71)

            »Po tem, ko smo prečkali štiri zasnežene gorske prelaze, ko smo že bili v puščavi, smo še enkrat videli sliko iz prihodnosti. Na mestu, obkroženemu z ostrimi skalami, so se tri karavane ustavile, da bi prenočile. V sončnem zahodu sem videl edinstven prizor. Na enem izmed kamnov je bil postavljen raznobarven tibetanski prapor. Več ljudi je stalo okoli v spoštljivem molku. Lama v rdečem ogrinjalu in rumeni kapi je s palico nekam kazal ljudem v tem prizoru in pel molitev. Približujoč smo videli običajno tanko Shambhale. Lama je pripovedoval o neštetih zakladih kralja Shambhale, o njegovem čudežnem prstanu, ki so mu ga podarile višje moči. Imenoval ga je s svojim kazalcem v bitki pri Rigden Jyepo, je povezoval lama, kako bodo brez milosti pogubljena vsa zla bitja pred pravično silo vladarja. « (str. 82)

            »Dolg marš s kamelami.

            Skozi zračne obroče se sliši pesem Shambhale. Tu so kamnita gorska sedla in zamrznjena visokogorja, vendar nikoli ne ostaneš brez znamenj Shambhale.

            Naši lame se sklonijo čez kamnito pobočje. Nabirajo kose belega kremena na sosednjih skalah in sedaj previdno nekaj oblikujejo iz teh belih kamnov.

            Kaj pomenijo ti zapleteni dizajni? Ne, niso dizajni – so monogrami Kalachakre. Od zdaj naprej se bodo ti beli napisi sklicevali na veliko poučevanje, vidni bodo vsem popotnikom.

            Na višinah Sharagola, blizu Ulan Dabana, na mestu, kjer je Mahatma počival na svoji poti v Mongolijo, se gradi Shambhalin suburgan. Vsi naši lame in tudi mi, nosimo kamne in jih utrjujemo z glino in travo. Vrh suburgana je narejen iz lesa, prekrit s kositrom iz bencinskih pločevink. Moje barve so uporabljene za dekoracijo. Apno zanj se prinaša iz Humboldtovih gora. Suburgan se blešči v vijolični puščavi. Buriat lama slika na kamen mnoge podobe v rdeči, rumeni in zeleni barvi. Lokalni Mongoli prinašajo skromna darila “norbu rinpoche”, turkiz, korale in koralde, da ležijo znotraj suburgana. Visoki svečenik Tsaidama pride sam in posveti suburgan. Mongoli obljubijo, da bodo varovali ta spomenik Shambhale, da ga ne bi kitajski Dungansi ali kamele uničile. Za suburganom plapola ameriški prapor.. « (str. 92-93)

            »Agni joga pravi:

             “Ne deli sveta na sever in jug ali na vzhod in zahod, razlikuj povsod med starim in novim svetom.”

            “V imenu lepote in znanja, je zid med vzhodom in zahodom izginil.”

            Neugasljiva luč sveti. Iz globin Azije zveni akord posvečenega klica: “Kalagiya” – “Pridite v Shambhalo!” «