Že v otroštvu je pokazal zanimanje in nadarjenost za številne dejavnosti. Ko mu je bilo devet let, ga je znan arheolog vzel s seboj na izkopavanja krajevnih gomil. Navdušenje nad odkrivanjem skrivnosti pozabljenih obdobij je v njem prebudilo zanimanje za arheologijo, ki ga je ohranil skozi svoje celotno življenje. Že v mladosti je Nikolaj kazal poseben talent za risanje, tako da je že pri šestnajstih začel razmišljati o vpisu na Likovno Akademijo in slikarski življenjski poti, kar je leta 1893 tudi uresničil, ko se je sočasno vpisal na Likovno Akademijo in Univerzo v Skt. Petersburgu.

Po uspešno zaključenih obeh študijih je odpotoval v Evropo na načrtovane oglede muzejev, razstav, ateljejev in salonov. Pred odhodom je spoznal Heleno, hčerko arhitekta Šapošnikova in nečakinjo skladatelja Musorgskega, s katero sta se takoj dobro ujela in hitro odločila za poroko, do katere je prišlo takoj po njegovi vrnitvi s popotovanja. Helena Roerich je bila zelo izobražena ženska, nadarjena pianistka, avtorica številnih knjig, vključno s Temelji Buddhizma in prevodom Tajnega nauka H. P. Blavastky v ruščino.

Da bi poskrbel za dohodke za svojo na novo ustvarjeno družino, se je Nikolaj prijavil in bil sprejet, na položaj tajnika Društva za spodbujanje umetnosti. Kasneje je postal tudi njegov predsednik, kar je bil le prvi od mnogih položajev, ki jih je nato v nadaljnjem življenju zasedal kot učitelj in zagovornik umetnosti.

V poletjih 1903. in 1904. leta sta se Roerichova odpravila na daljše popotovanje, na katerem sta obiskala štirideset ruskih mest, da bi primerjala sloge in zgodovinsko povezanost ruske arhitekture.

V istem letu je Nikolaj Roerich naslikal svoje prve slike z religioznimi temami. Te so večinoma upodabljale ruske svetnike in legende. Leta 1906 je Sergej Diagilov organiziral razstavo slik ruskih slikarjev v Parizu, ki je vključevala tudi šestnajst Roerichovih del.

V letih pred prvo svetovno vojno je Roerich zaslutil prihajajočo katastrofo in na svojih slikah simbolično orisal grozljivo podobo spopada, ki se bo spustil na svet.

Leta 1915 je zbolel za pljučnico in zdravnik ga je poslal na zdravljenje na Finsko, tako da je bilo to obdobje tudi za družino Roerich, tako kot za ves svet, obdobje velikega nemira.

Leta 1917 se je v Rusiji začela revolucija in zaradi tega bi bila vrnitev domov prenevarna. Družina je zato začela načrtovati obisk Indije, ki jo je v teh letih zmeraj bolj pritegovala. Zdelo se je, da bo to postalo mogoče v letu 1918, ko je bil Nikolaj povabljen na razstavo v Stockholm in nato v London.
Tu pa ga je doseglo vabilo iz Amerike, ki ga je poslal čikaški Art Institute, da bi predstavil njegovo delo tudi v Ameriki. Prva razstava je bila postavljena leta 1920 v Kingore Gallery v New Yorku, v nadaljevanju pa se je s 400 deli predstavil še v številnih drugih mestih po Združenih državah in poleg tega pripravil sceno in kostume za dve predstavi Chicago Opera Company.

Leta 1921 je v New Yorku ustanovil Master Institute of United Arts, s katerim je želel uresničiti svoje vzgojne koncepte, ki jih je vključil že v učni program v Skt. Petersburgu.

Med svojim bivanjem v Ameriki sta Roerichova še nadalje načrtovala svoj obisk Indije, kar se je končno uresničilo v letu 1923, ko sta tam obiskala kulturna in zgodovinska središča, se srečevala z indijskimi znanstveniki, profesorji, slikarji in pisatelji.
Decembra tega leta sta prispela v Sikkim na južnih pobočjih Himalaje. Od tu sta se odpravila na raziskovanje kitajskega Turkestana, Altaja, Mongolije in Tibeta. To je bila odprava v neraziskana področja, na katerih sta želela proučiti religije, jezike, običaje in kulturo njihovih prebivalcev.

V letu 1928, po koncu največje odprave, se je družina nastanila v dolini Kullu na pobočjih Himalaje in zasnovala Urusvati himalajski raziskovalni inštitut, ki je bil vzpostavljen za proučevanje rezultatov njihove že opravljene in vseh nadaljnjih odprav. Njegove dejavnosti so vključevale proučevanje botanike, etnologije in jezikov ter raziskovanje arheoloških najdišč.

V naslednjem letu je na svojem potovanju v New York, ki je bilo namenjeno odprtju nove stavbe Roerichovega muzeja, Nikolaj izoblikoval idejo, ki mu je dolga leta ležala na srcu. Po zgledu Rdečega križa je predlagal sporazum za varstvo kulturnih zakladov, tako v vojnem kot v času miru. V posvetovanju s poznavalci mednarodnega prava je pripravil osnutek Pakta ter predlagal, da bi bila njegova zastava razobešena na vseh mestih pod njegovo zaščito. To zastavo je poimenoval Prapor Miru. Njegova oblika prikazuje tri oble, ki jih obdaja krog, v škrlatni barvi na belem ozadju. Med mnogimi tolmačenji tega simbola je morda najbolj primerno tisto, ki govori o Religiji, Umetnosti in Znanosti kot aspektih Kulture, ali tisto o preteklih, sedanjih in prihodnjih dosežkih človeštva, ki jih varuje krog Večnosti. To znamenje in spremljajoči moto, Pax Cultura, simbolizirata Roerichovo vizijo za človeštvo.

Iskanje prefinjenosti in lepote je bilo za Roericha nekaj svetega. Verjel je, da se zemeljski templji in umetnine sicer lahko uničijo, da pa mišljenje, ki jih je pripeljalo v obstoj, nikoli ne umre in ostaja del večnega toka zavesti – človekovih stremljenj, ki jih usmerja njegova volja in energija mišljenja. Verjel je, da je mir na zemlji nujen predpogoj za preživetje planeta in za trajen proces duhovne evolucije. Soljudi je prigovarjal k temu, da bi pomagali doseči ta mir s tem, da bi se združili v skupnem jeziku Lepote in Znanja.

Nikolaj Roerich je umrl v Kullu, 13. decembra 1947. Njegovo telo je bilo kremirano in pepel zakopan na pobočju gora, ki jih je ljubil in naslikal na številnih od svojih skoraj sedem tisoč delih.

Združene države Amerike

Povabilo Nicholasu Roerichu za odhod v ZDA je prišlo s strani Chicago Art Institute. Sprejel je povabilo in turneja se je uspešno pričela z otvoritvijo razstave v Kingore Gallery v New Yorku leta 1920. Kot dodatek k več kot 400 slikam na turneji po mnogih mestih ZDA, je Roerich zasnoval sceno in kostume za produkcijo Sneguljčice in za opero Tristan in Izolda za Chicago Opera Company. Med njegovimi potovanji po ZDA je naslikal serijo slik v New Mexicu in serijo Ocean v Monheganu v Mainu, kjer je družina preživela poletje. Odgovoril je duhu podjetništva, ki ga je našel v ZDA in pogosto pisal o pozitivnih posledicah, ki jih ima razvijajoča se tehnologija na svet. Tako je pričel na življenja ljudi vplivati s svojim magnetizmom in z občutkom za poslanstvo. Leta 1921 v New Yorku je ustanovil Master Institute of United Arts, v katerem je načrtoval spoznavanje izobraževalnih konceptov, ki jih je združil v svoj izobraževalni program iz St. Peterburga. Uspel je pritegniti talentirano skupino učiteljev.

The Master Institute je uspeval, vendar po letu 1937 ni deloval več. ZDA so bile v prijemu velike gospodarske krize, Roerichova družina je bila na odpravi na Daljnem vzhodu, sredstva so pošla in organizacija je prenehala obstajati.

V letu 1949 se je institucija pod vodstvom Sina Fosdicka, ustanovnega člana uprave in člana univerze, ponovno rodila kot Nicholas Roerich Museum na zahodni 107. ulici, kjer je še danes. Tam so razstavljene mnoge slike iz originalne kolekcije, dodana so bila nekatera glavna dela in soustvarila zajetno zbirko umetnikovih del z vsega sveta.

Med svojim obiskom v ZDA je Roerich načrtoval potovanje v Indijo. Orientiranost k vzhodnim spiritualnim vrednotam se kaže v mnogih Roerichovih delih tistega časa. To se vidi v njegovih treh slikah iz Ocean Series, Himself Came, The Bridge of Glory in Miracle, ki ponazarjajo spiritualno moč in so začele označevati njegovo delo. V Bridge of Glory, Sveti Sergej hodi v globokem premišljanju pred modrim mostom, narejenim iz aurore borealis, Roerichove metafore za prihodnji spiritualni most, ki bo povezal nebo in zemljo.

Indija

Roerich je z družino pristal v Bombayu decembra leta 1923 in začel turnejo po kulturnih centrih in zgodovinskih mestih, kjer je spoznaval indijske znanstvenike, strokovnjake, umetnike in pisatelje. Ob koncu decembra so dosegli Sikkim na pobočjih Himalaje. Lotili so se raziskovalnega potovanja v kitajski Turkestan, Altai, Mongolijo in Tibet, kjer so nameravali študirati religije, jezike, navade in običaje ter kulturo prebivalcev teh območij.

Roerich je to potovanje opisoval v svoji knjigi Heart of Asia in bralcu ustvaril živo poročilo o čudežu pokrajin in njihovih prebivalcih. Kakorkoli, podobe nikjer niso tako žive, kot na njegovih petsto slikah, ki so nastale na potovanju. V zbirkah Kanchenjunga, Sikkim Pas, His Country, The Great Spirit of the Himalayas in v Banners of the East, vidimo, kako filozofski koncepti in ideje porajajo vizualne podobe.

Potovanje je bilo izredno naporno. Roerich pripoveduje, da je bilo prečenih petintrideset gorskih sedel. Za te izzive se je počutil rojenega, verujoč, da rigoroznost gora pomaga človeku najti pogum in moč duha. Kamorkoli so potovali, je bila oviram navkljub Roerichova vera v esencialno dobroto življenja in spiritualnost še bolj okrepljena. Roerichova zbirka Banners of the East devetnajstih slik, upodabljajoč svetovne verske učitelje, Mohameda, Jezusa, Mojzesa, Konfucija in Budo ter indijske in krščanske svetnike in modrece, je priporočilo o enotnosti verskih prizadevanj ter skupnim koreninam človekove vere.

Na koncu njihove težke odprave, leta 1928, se je družina naselila v dolini Kullu, visoko v himalajskem predgorju, z veličastnim razgledom na obdajajoča gorovja. Tu so se ustalili in imeli sedež v Urusvati Himalayan Research Institute, ki je bil ustanovljen, da bi preučeval rezultate njihove že opravljene in naslednjih odprav. Naloge inštituta so bile tudi botanične in etnološko-jezikoslovne študije ter raziskovanje arheoloških najdbišč. Roerichova sinova, George in Svetoslav, sta uredila zbirko zdravilnih zelišč in izdelala veliko študij o botaniki in starodavnih medicinskih izročilih v tibetanskih in kitajskih lekarnah.

Nicholas Roerich je umrl v Kullu, 13. decembra 1947.

V zgodnjih letih dvajsetega stoletja je potoval skozi zgodovinska mesta severne Rusije in slikal njihova propadajoča obzidja in arhitekturo. Pozival je rusko vlado, naj se potrudi obdržati in obnoviti dragocene povezave s preteklostjo.

Kasneje sta razdejanje med I. svetovno vojno in Ruska revolucija njegov trud še spodbudila. Spoznal je, da je kulturna dediščina vsakega naroda v bistvu svetovni zaklad. Njegova ideja o kulturni dediščini se je razširila, od fizičnih ostankov zgodnjih kultur do kreativnih ustanov, kot so univerze, knjižnice, bolnišnice, koncertne dvorane in gledališča. Vse se morajo ohraniti pred vojnimi razdejanji in zanemarjanjem, kajti brez njih bi bila življenje in čas na Zemlji osiromašena.

Roerichu je postalo jasno, da bo potreboval mednarodni trud. Med dvajsetimi leti devetnajstega stoletja je s pomočjo mednarodnih pravnih strokovnjakov sestavil pakt, poimenovan Roerichov pakt.

Roerichov pakt in gibanje Prapor miru sta med tridesetimi leti devetnajstega stoletja hitro napredovala , s centri v številnih državah. Odvile so se tri mednarodne konference, v Brugu, Belgija, v Montevideu, Urugvaj in v Washingtonu, ZDA. Pakt razglaša nujnost zaščite kulturnih dosežkov in dejanj vsega sveta – med vojno in v miru – in predpisuje metode, po katerih bi bile vse vrste kulturnih vrednot proglašene za nevtralne in zavarovane, prav tako kot to počne Rdeči križ z bolnicami. Prav zares, Roerichovemu paktu pogosto pravijo »Rdeči križ kulture«.

Prav tako kot Rdeči križ pooseblja zaščitni znak in prapor, tako tudi Roerichov pakt razglaša simbol, ki je prikazan na Praporju miru. Ta Prapor, ki zajema vse plati kulturnih dejanj in zgodovinskih vrednot, jih razglaša za nevtralne, samostojne in bojevniške sile.

Simbol na Praporju miru ima starodavno poreklo. Najzgodnejši primerek se pojavlja na amuletih iz kamene dobe: tri krogle z obdajajočim krogom. Roerich je naletel na številne kasnejše primerke v različnih delih sveta in spoznal, da predstavlja globoko in sofisticirano razumevanje troedinosti narave obstoja. Za namene Praporja in Pakta Roerich navaja krog kot reprezentirajoč celost kulture, tri krogle kot umetnost, znanost in religijo, tri največja zaobjetja človeških kulturnih dejanj. Krog opisuje tudi kot večnost časa, zajemajoč preteklost, sedanjost in prihodnost. Posvečen izvor simbola, ilustracija trojstva bistvenega v vsaki religiji, ostaja danes osrednji pomen Pakta in Praporja.

Roerichov Pakt je bil sklenjen z enaindvajsetimi narodi ZDA in podpisan kot sporazum v Beli hiši, v prisotnosti predsednika Franklina Delano Roosevelta in z vsemi člani Pan-American sindikata, 15. aprila 1935. Kasneje so se sporazumu pridružile tudi druge države.

Leto 2005 označuje sedemdeseto obletnico podpisa pakta. Zgodovina mednarodnih sporazumov nam kaže, koliko od njih je bilo relevatnih in uporabljenih v času, ko so bili podpisani in potem zapadli v nepomembnost. Kakorkoli, Roerichov Pakt je ostal živ v svojem srcu in je povezan s potrebami današnjega kaotičnega sveta toliko kot včasih. V veliko državah smo priča propadu kulturnih vrednot in neupoštevanju pravic kulturnih zakladov do lastnega nadaljujočega bivanja, za vedno zavarovanega in neoviranega. Vidimo uničenje življenja, lastnine in dediščine ustvarjalnega genija nacij. Samo upamo, da se bo ozaveščenost o pomembnosti človeške kulturne dediščine povečala in ne poslabšala. Večja vrednost naroda kot je njegova kultura, ne obstaja.

Podpisovanje pakta miru z Franklinom D.Rooseveltom in predstavnikom ameriških republik Henrryem Wallace-om v Beli hiši, 1935.

]]> https://www.roerich.jivatma.si/razstava-del-nicholasa-roericha/ Tue, 02 Sep 2014 10:48:41 +0000 http://www.roerich.jivatma.si/?p=26 Razstava del Nicholasa Roericha

»Kjer je mir, je kultura; kjer je kultura, je mir.«

 je potekala v TKBAK od 11.11.2014 do 11.1.2015

Na ogled so bile reprezantativne reprodukcije Roerichovih slik iz bogate zapuščine več kot sedmih tisoč del, ki so razstavljena po vsem svetu.

Avtor sam je zapisal:

»Umetnost je univerzalni medij za izražanje in dokazilo prevladujočega duha v življenju«.

Katalog razstave si lahko ogledate tukaj.
Vtisi z razstave – prispevek o raziskovanju altajske kulture.

Osnovni značilnosti Roerichovega slikarstva sta simbolizem in misticizem, ki ju slikar doseže predvsem s kolorističnimi sredstvi v prikazovanju posebnosti gorske krajine. Z očaranostjo gora v simboličnem smislu, ga zanimajo politeistične legende, poganski običaji in življenje kot izvor simboličnih interpretacij. Cela scena je pripoved – simbol. To je tipično Roerichovo dojemanje pejsažev; odsotnost opisa, zmanjšanje motiva na shematizirane oblike reduciranega kolorita in simboličnega pomena, poudarjeno splošnega izraza.

Barva ima v Roerichovem slikarstvu globlji, simbolični pomen. Giblje se od hladnih, sivo-belih-črnih kombinacij, preko bogatih kolorističnih sklopov toplih barv do neugodnih komplementarnih kombinacij vijolične in zelene. Nicholas Roerich je bil prvi umetnik, ki je prinesel lepote Himalaje na zahod. Ko je ogledoval zasnežene vrhove, je zapisal:»Najvišje znanje, najbolj navdihujoče pesmi, najodličnejši zvoki in barve so ustvarjeni v gorah. «

V krajini povzema tudi izkušnje preteklosti, od pripovedk o starodavni Rusiji do indijskih epov, ki jih je doživel s posredovanjem obredov, ki jim je bil priča.

Obrnjen k pripovedi, daje svojim slikam simbolični pomen in poskuša vplivati na etične vrednote, ustvarja specifičen izraz, ki ga lahko označimo kot romantični simbolizem.

S tem je dosegel cilj, za katerim je težil, ne samo v slikarstvu, temveč v življenju, splošno enostavnost in obstoj duhovnega stanja kot univerzalnega “modus vivendi “ (lat. življenjski slog, iz katerega bi lahko sledil Način bivanja.; odnos, ki omogoča sožitje in v neizprosni boj uvede Znosno razmerje.)

Ne glede na pripovedni in alegorijski pomen, ki ga vsebujejo pejsaži, je vseprisotna težnja za subjektivnim mirom, večnostjo, svojevrstno statičnostjo, ki jo doseže z velikimi površinami barve, omejenimi z robno linijo. Izogibanje globinskemu oblikovanju elementov, ki bi doprinesli perspektivi, na zakonitostih površine poudarjajo umirjen, kontemplativni duh Roerichovega slikarstva.

Edgar Lansbury, predsednik Nicholas Roerich Museum, New York, je zapisal: » Roerich kljubuje kategorizaciji. On je mož, ki ustvarja svoj lastni slog.« Nicholas Roerich je v svojem življenju ustvaril okoli sedem tisoč slik. Skozi veličastne barve in unikatni stil je prepeljal nebeški pogled in občutek lastne globoke spiritualnosti.

Vir:

Studio Moderne galerije ”Josip Račić” Zagreb, Mistično putovanje

Colleen Messina, Warrior of light

Nicholas Konstantinovich Roerich
1874 – 1947

Nicholas Roerich je bil svetovno znan umetnik, filozof, arheolog, pisatelj in nominiranec za Nobelovo nagrado za mir. Ustvaril je mednarodno pogodbo, Roerichov pakt ter Prapor Miru. S tem, ko je Prapor preletel vse zgodovinske, izobraževalne, umetniške in znanstvene ustanove, je potrdil, da imajo kulturni zakladi za vse ljudi trajno vrednost kot skupna dediščina človeštva.

Nicholas Roerich: Maitreya; International Roerich Memorial Trust, 2006, 752

Nicholas Roerich: The heart of Asia; International Roerich Memorial Trust, 2006, 753

Nicholas Roerich: Altai Himalaya: A travel diary; Crossmedia Solutions, 2004, 754

Nicholas Roerich: The Roerich Pact and the Banner of Peace; The Roerich Pact and The Banner of Peace Committee, 1947, 4642

Nicholas Roerich: The Invincible; Nicholas Roerich Museum, 1994, 9514

Nicholas Rörich: Mistično putovanje; Moderna galerija Studio »Josip Račič« 4734

Roerich; Corona Mundi inc. International Art Center, 1924, 4041

Nicholas Roerich A Quest & A Legacy (editor Manju Kak); Niyogi books, 2013, 4053

Nikolai Roerich:Masters of World Painting, Aurora Art Publisher, 1985, 4065

Nicholas and Helena Roerich: The Spiritual Journey Of Two Great Artists And Peacemakers; The Theosophical pub. House, 2005, 867

Nicholas Roerich; Teosofiska Bokförlaget, 2007, 869

Decter Jacqueline : Messenger of Beauty: The Life And Visionary Art Of Nicholas Roerich; Park Street Press, 1997, 4613

Paelian Garabed: Nicholas Roerich; T.S.G.Publishing Foundation, Inc., 1996, 4640

Corten, Irina H. : Works about Nicholas Roerich: Annotated Bibliography; Nicholas Roerich Museum, 1986, 4641

Colleen, Messina: Warrior of Light – The Life of Nicholas Roerich; Summit University Press, 2002, 750

Peter Barenboim, Naeem Sidiqi: Bruges, the Bridge between Civilizations; Letny Sad, 2010, 9485

Helena Roerich: Foundations of Buddhism, 1971, 872

Helena Roerich: On Eastern Crossroads – Legends and prophecies of Asia,
1992, 9509

Letters of Helena Roerich (1935 – 1939) – Volume II, 1967, 871