Jacqueline Decter
Založba Inner Traditions International

 

Zgodnja leta

             »Roerich. Skandinavec po poreklu, njegovo ime pomeni “bogat v slavi.” Ujemajoč se z družinsko legendo, starost družine datira nazaj do časov Vikingov. Eden izmed zgodnjih Roerichov je bil vitez Templjar v trinajstem stoletju. Ostali so bili politiki in vojaški častniki, vključujoč švedskega častnika, ki se je boril v rusko-švedski kampanji proti Petru Velikemu. Njegovi potomci, Luterani, so se naselili v severni Rusiji. « (str.3)

Univerzitetna leta

 

            »Ko je Nicholas Roerich vstopil na Imperialno akademijo umetnosti leta 1893, je akademija doživljala radikalne reforme, odražajoč generalno fermentacijo v umetnosti v 1890 letih. V ruski literaturi, na primer, je nova generacija pesnikov, pod vodstvom Valeriya Bryusova, zavrnila realizem z močno socialnim sporočilom in sprejela estetiko evropske fin-de-siècle poezije. Označeni “dekadenti” s strani njihovih nasprotnikov, ki so se označevali za simboliste, so podpirali umetnost zaradi umetnosti same in neoromantični individualizem. Ukvarjali so se z rafiniranjem pesniške forme, ustvarjajoč verbalno glasbo in dosežkom sinteze lepote ter verske resnice. Interes davnih časov in mest je karakterističen za mnoge ruske simboliste kot metafizično, mistično nagnjenje. « (str.13)

            »Roerich je čutil globok odmev s Kuinjivem pristopom do umetnosti. “V slikarstvu mora biti globina, bi rekel profesor. Kompozicija in tehnika morata biti podrejeni globini. Nič ne sme zadržati gledalca od glavne ideje. Ne zapolni prazen prostor na platnu z detajli, ki nimajo nobene relacije do subjekta.” Ta temeljna načela so ostala centralna v Roerichovi umetnosti čez celo njegovo kariero. « (str.15)

            »The Messenger se razlikuje od Vasnetsovega idealiziranega, upodabljajočega pravljico starodavne Rusije in ni podoben napetemu, fotografsko realističnemu žanru scen Peredvizhnikova. Kljub temu pripada žanru zgodovinskega slikarstva, njegova tehnika, mračno temna paleta in njegova spiritualna notranjost daje pečat Roerichovemu upoštevanju Kuinjivega ateljeja. V tem delu je Roerich dosegel novo sintezo zgodovinskega in krajinskega slikarstva. « (str. 17)

Svet umetnosti

 

            Helena je bila nadarjena pianistka in je imela globok interes do umetnosti. Roericha sta njen šarm in inteligenca takoj očarala. Njegova naklonjenost se je večala skozi vso jesen leta 1899. Obiskal je Shaposhnikov dom, kjer je vedno prijazno prejemal njena pisma in pogosto pisal Heleni, včasih večkrat na dan. Bila je pet let mlajša od njega in v letih, ko so mlade dame njenega ugleda predstavljene v družbi. Roerich se je moral potegovati zanjo z mnogimi tekmeci. Ko je izvedel, da je nek moški, imenovan Molvo, obiskoval Shaposhnikove z nameni, je takoj pisal Heleni: “Na naši gimnaziji je bil nekdo, ki se je imenoval Molvo – sprašujem se, ali je ta pravi? Ta je podlež.”

            Do novembra je bil globoko zaljubljen. V svoj dnevnik je zapisal: “Danes je E.I. (Elena Ivanovna) bila v ateljeju. Bojim se zase – s toliko dobrimi stvarmi je povezana. Zopet jo hočem videti, kolikor je mogoče ali pa biti tam, kjer je ona.” (str.25-26)

Kamena doba

 

            Roerich je zares videl kameno dobo kot zlato dobo človeštva, ko sta bila človek in narava v harmoniji in sta bila delo in umetnost eno. Njemu je bila to esenca kulture in cilj, h kateremu mora človeštvo stremeti. V tem pogledu je moderna civilizacija izgubila najdragocenejši element starodavnih časov – lepoto. “Postali smo revni v lepoti” je pisal v svojih člankih. “Vse lepo je izginilo iz naših življenj, od naših pripomočkov do nas samih, iz naših opravil… Lepota se ne potrebuje na teh mestih, kjer prevladuje malodušje do današnjih časov – močni vulgarnosti – kjer vulgarnost ureja, kako ljudje vidijo in čutijo.”

            Mnoge Roerichove slike upodabljajo njegove zamisli predzgodovinskega časa, ki so idilične. V Human Forefathers (1911), na primer, je krajina nežno razgibana,nenaseljeni hribi, vijolična in zelena v ozadju, gledalca zazibajo v preteklost (nasprotno). Na redko gozdnatem hribu z drevesi v ospredju, mladi Slovan igra na rdečo piščal, obkroža ga šest medvedov, ki ležijo ali sedijo, mirno očarani z njegovo melodijo. Tudi za grmičje in drevesa se zdi, da se zbirajo okrog njega, da bi ga poslušali. Umetnostni zgodovinar Sergei Ernst interpretira to sliko kot slovansko verzijo Orfejevega mita, toda občestvo med tem slovanskim Orfejem in medvedi, nakazuje na drugi mit – staro slovansko verovanje, da so medvedi človekovi predniki. (str.31-32)

Tranzicija

 

            Skupna značilnost na slikarskem stojalu razstavljenih slik je medij, v katerem so bile narejene. Leta 1906 je Roerich ekskluzivno zamenjal olja s tempero in pastelom, ki je naredilo njegova zrela dela karakteristično svetla, čistih barv in ploskovne, žametne površine. Po njegovo “tempera prekaša olja. Barvi je usojeno, da se spreminja – bolje je, da slike postanejo sanje kot črni škornji.” Ko je gledal nedokončano sliko Michelangela, narejeno na zelenkastem platnu v Londonski nacionalni galeriji, je začel eksperimentirati z barvnimi platni, očaran nad nepričakovanimi efekti, ki jih dajo barvnim kombinacijam. (str.68)

Kulu

 

            V delu Madonna Oriflama (1932), ki ga je Roerich želel predstaviti v Paktu miru, Madona z zlato avreolo, v vijoličnem žametnem ogrinjalu, sedeč na blazini, drži prapor miru. Tri krogle na praporju se ponavljajo na njenem pokrivalu. Ona je direktna potomka Kraljice nebes in Matere sveta. Na njenem boku sta dve ozki obokani okni, skozi kateri se krajina prekinja s koničastimi zvoniki in stolpi starih evropskih mest, v načinu renesančnega slikarstva. Ta vizualna aluzija renesanse je lahko simbolični poklon največjemu obdobju humanizma in kulture krščanske ere. (str.153)

            Štirideset let je dolgo obdobje. Na tako dolgem potovanju, polnem neviht in nevarnosti, smo skupaj premagali vse ovire. Moje knjige posvečam “Eleni, moji ženi, prijateljici, sopotnici in navdihovalki!” Vsak od teh konceptov je bil testiran v plamenu življenja. V Petersburgu, Skandinaviji, Angliji, Ameriki in v vsej Aziji smo delali, študirali, širili svojo zavest. Skupaj smo ustvarjali in ne brez razloga je rečeno, da bi delo moralo imeti dvaeimeni – moškega in ženskega. (str.174)

            Leta 1957 se je George Roerich, poleg Lyudmile in Iraide Bogdanove, dveh sester, ki sta se udeležili centralno azijske ekspedicije leta 1927, vrnil v Sovjetsko zvezo, kamor je bil povabljen, da bi preuredil Inštitut za orientalske študije. V Moskvi je George nadaljeval svoje raziskave, pripravljal dela za objave in predaval v Inštitutu za orientalske študije. 21. maja 1960 je nenadno umrl zaradi srčnega infarkta.

            Zapuščina Nicholasa Roericha se širi čez štiri kontinente; sestavljena je iz 7.000 slik, risb in kompletov ter zasnov kostumov; skoraj 30. knjig; neštetih člankov in predavanj; muzejev in društev po celem svetu ter Roerichovega Pakta. Na celotni poti, ki ga je pripeljala od »The Messenger« do »The Master’s Command« od St. Petersburga do doline Kulu, je sledil Tolstojevemu nasvetu in visoko držal krmilo, da bi dosegel svoj cilj. (str.174)