Biografija

Nikolaj Konstantinovič Roerich se je rodil 9. Oktobra 1874 v Skt. Petersburgu v Rusiji kot prvorojeni sin odvetnika in notarja Konstantina Roericha in njegove žene Marije. Skupaj s sestro in dvema bratoma je odraščal v okolju družine, ki je pripadala zgornjemu srednjemu sloju ruske družbe in imela stike s številnimi pisatelji, slikarji in znanstveniki.

Že v otroštvu je pokazal zanimanje in nadarjenost za številne dejavnosti. Ko mu je bilo devet let, ga je znan arheolog vzel s seboj na izkopavanja krajevnih gomil. Navdušenje nad odkrivanjem skrivnosti pozabljenih obdobij je v njem prebudilo zanimanje za arheologijo, ki ga je ohranil skozi svoje celotno življenje. Že v mladosti je Nikolaj kazal poseben talent za risanje, tako da je že pri šestnajstih začel razmišljati o vpisu na Likovno Akademijo in slikarski življenjski poti, kar je leta 1893 tudi uresničil, ko se je sočasno vpisal na Likovno Akademijo in Univerzo v Skt. Petersburgu.

Po uspešno zaključenih obeh študijih je odpotoval v Evropo na načrtovane oglede muzejev, razstav, ateljejev in salonov. Pred odhodom je spoznal Heleno, hčerko arhitekta Šapošnikova in nečakinjo skladatelja Musorgskega, s katero sta se takoj dobro ujela in hitro odločila za poroko, do katere je prišlo takoj po njegovi vrnitvi s popotovanja. Helena Roerich je bila zelo izobražena ženska, nadarjena pianistka, avtorica številnih knjig, vključno s Temelji Buddhizma in prevodom Tajnega nauka H. P. Blavastky v ruščino.

Da bi poskrbel za dohodke za svojo na novo ustvarjeno družino, se je Nikolaj prijavil in bil sprejet, na položaj tajnika Društva za spodbujanje umetnosti. Kasneje je postal tudi njegov predsednik, kar je bil le prvi od mnogih položajev, ki jih je nato v nadaljnjem življenju zasedal kot učitelj in zagovornik umetnosti.

V poletjih 1903. in 1904. leta sta se Roerichova odpravila na daljše popotovanje, na katerem sta obiskala štirideset ruskih mest, da bi primerjala sloge in zgodovinsko povezanost ruske arhitekture.

V istem letu je Nikolaj Roerich naslikal svoje prve slike z religioznimi temami. Te so večinoma upodabljale ruske svetnike in legende. Leta 1906 je Sergej Diagilov organiziral razstavo slik ruskih slikarjev v Parizu, ki je vključevala tudi šestnajst Roerichovih del.

V letih pred prvo svetovno vojno je Roerich zaslutil prihajajočo katastrofo in na svojih slikah simbolično orisal grozljivo podobo spopada, ki se bo spustil na svet.

Leta 1915 je zbolel za pljučnico in zdravnik ga je poslal na zdravljenje na Finsko, tako da je bilo to obdobje tudi za družino Roerich, tako kot za ves svet, obdobje velikega nemira.

Leta 1917 se je v Rusiji začela revolucija in zaradi tega bi bila vrnitev domov prenevarna. Družina je zato začela načrtovati obisk Indije, ki jo je v teh letih zmeraj bolj pritegovala. Zdelo se je, da bo to postalo mogoče v letu 1918, ko je bil Nikolaj povabljen na razstavo v Stockholm in nato v London.
Tu pa ga je doseglo vabilo iz Amerike, ki ga je poslal čikaški Art Institute, da bi predstavil njegovo delo tudi v Ameriki. Prva razstava je bila postavljena leta 1920 v Kingore Gallery v New Yorku, v nadaljevanju pa se je s 400 deli predstavil še v številnih drugih mestih po Združenih državah in poleg tega pripravil sceno in kostume za dve predstavi Chicago Opera Company.

Leta 1921 je v New Yorku ustanovil Master Institute of United Arts, s katerim je želel uresničiti svoje vzgojne koncepte, ki jih je vključil že v učni program v Skt. Petersburgu.

Med svojim bivanjem v Ameriki sta Roerichova še nadalje načrtovala svoj obisk Indije, kar se je končno uresničilo v letu 1923, ko sta tam obiskala kulturna in zgodovinska središča, se srečevala z indijskimi znanstveniki, profesorji, slikarji in pisatelji.
Decembra tega leta sta prispela v Sikkim na južnih pobočjih Himalaje. Od tu sta se odpravila na raziskovanje kitajskega Turkestana, Altaja, Mongolije in Tibeta. To je bila odprava v neraziskana področja, na katerih sta želela proučiti religije, jezike, običaje in kulturo njihovih prebivalcev.

V letu 1928, po koncu največje odprave, se je družina nastanila v dolini Kullu na pobočjih Himalaje in zasnovala Urusvati himalajski raziskovalni inštitut, ki je bil vzpostavljen za proučevanje rezultatov njihove že opravljene in vseh nadaljnjih odprav. Njegove dejavnosti so vključevale proučevanje botanike, etnologije in jezikov ter raziskovanje arheoloških najdišč.

V naslednjem letu je na svojem potovanju v New York, ki je bilo namenjeno odprtju nove stavbe Roerichovega muzeja, Nikolaj izoblikoval idejo, ki mu je dolga leta ležala na srcu. Po zgledu Rdečega križa je predlagal sporazum za varstvo kulturnih zakladov, tako v vojnem kot v času miru. V posvetovanju s poznavalci mednarodnega prava je pripravil osnutek Pakta ter predlagal, da bi bila njegova zastava razobešena na vseh mestih pod njegovo zaščito. To zastavo je poimenoval Prapor Miru. Njegova oblika prikazuje tri oble, ki jih obdaja krog, v škrlatni barvi na belem ozadju. Med mnogimi tolmačenji tega simbola je morda najbolj primerno tisto, ki govori o Religiji, Umetnosti in Znanosti kot aspektih Kulture, ali tisto o preteklih, sedanjih in prihodnjih dosežkih človeštva, ki jih varuje krog Večnosti. To znamenje in spremljajoči moto, Pax Cultura, simbolizirata Roerichovo vizijo za človeštvo.

Iskanje prefinjenosti in lepote je bilo za Roericha nekaj svetega. Verjel je, da se zemeljski templji in umetnine sicer lahko uničijo, da pa mišljenje, ki jih je pripeljalo v obstoj, nikoli ne umre in ostaja del večnega toka zavesti – človekovih stremljenj, ki jih usmerja njegova volja in energija mišljenja. Verjel je, da je mir na zemlji nujen predpogoj za preživetje planeta in za trajen proces duhovne evolucije. Soljudi je prigovarjal k temu, da bi pomagali doseči ta mir s tem, da bi se združili v skupnem jeziku Lepote in Znanja.

Nikolaj Roerich je umrl v Kullu, 13. decembra 1947. Njegovo telo je bilo kremirano in pepel zakopan na pobočju gora, ki jih je ljubil in naslikal na številnih od svojih skoraj sedem tisoč delih.

Združene države Amerike

Povabilo Nicholasu Roerichu za odhod v ZDA je prišlo s strani Chicago Art Institute. Sprejel je povabilo in turneja se je uspešno pričela z otvoritvijo razstave v Kingore Gallery v New Yorku leta 1920. Kot dodatek k več kot 400 slikam na turneji po mnogih mestih ZDA, je Roerich zasnoval sceno in kostume za produkcijo Sneguljčice in za opero Tristan in Izolda za Chicago Opera Company. Med njegovimi potovanji po ZDA je naslikal serijo slik v New Mexicu in serijo Ocean v Monheganu v Mainu, kjer je družina preživela poletje. Odgovoril je duhu podjetništva, ki ga je našel v ZDA in pogosto pisal o pozitivnih posledicah, ki jih ima razvijajoča se tehnologija na svet. Tako je pričel na življenja ljudi vplivati s svojim magnetizmom in z občutkom za poslanstvo. Leta 1921 v New Yorku je ustanovil Master Institute of United Arts, v katerem je načrtoval spoznavanje izobraževalnih konceptov, ki jih je združil v svoj izobraževalni program iz St. Peterburga. Uspel je pritegniti talentirano skupino učiteljev.

The Master Institute je uspeval, vendar po letu 1937 ni deloval več. ZDA so bile v prijemu velike gospodarske krize, Roerichova družina je bila na odpravi na Daljnem vzhodu, sredstva so pošla in organizacija je prenehala obstajati.

V letu 1949 se je institucija pod vodstvom Sina Fosdicka, ustanovnega člana uprave in člana univerze, ponovno rodila kot Nicholas Roerich Museum na zahodni 107. ulici, kjer je še danes. Tam so razstavljene mnoge slike iz originalne kolekcije, dodana so bila nekatera glavna dela in soustvarila zajetno zbirko umetnikovih del z vsega sveta.

Med svojim obiskom v ZDA je Roerich načrtoval potovanje v Indijo. Orientiranost k vzhodnim spiritualnim vrednotam se kaže v mnogih Roerichovih delih tistega časa. To se vidi v njegovih treh slikah iz Ocean Series, Himself Came, The Bridge of Glory in Miracle, ki ponazarjajo spiritualno moč in so začele označevati njegovo delo. V Bridge of Glory, Sveti Sergej hodi v globokem premišljanju pred modrim mostom, narejenim iz aurore borealis, Roerichove metafore za prihodnji spiritualni most, ki bo povezal nebo in zemljo.

Indija

Roerich je z družino pristal v Bombayu decembra leta 1923 in začel turnejo po kulturnih centrih in zgodovinskih mestih, kjer je spoznaval indijske znanstvenike, strokovnjake, umetnike in pisatelje. Ob koncu decembra so dosegli Sikkim na pobočjih Himalaje. Lotili so se raziskovalnega potovanja v kitajski Turkestan, Altai, Mongolijo in Tibet, kjer so nameravali študirati religije, jezike, navade in običaje ter kulturo prebivalcev teh območij.

Roerich je to potovanje opisoval v svoji knjigi Heart of Asia in bralcu ustvaril živo poročilo o čudežu pokrajin in njihovih prebivalcih. Kakorkoli, podobe nikjer niso tako žive, kot na njegovih petsto slikah, ki so nastale na potovanju. V zbirkah Kanchenjunga, Sikkim Pas, His Country, The Great Spirit of the Himalayas in v Banners of the East, vidimo, kako filozofski koncepti in ideje porajajo vizualne podobe.

Potovanje je bilo izredno naporno. Roerich pripoveduje, da je bilo prečenih petintrideset gorskih sedel. Za te izzive se je počutil rojenega, verujoč, da rigoroznost gora pomaga človeku najti pogum in moč duha. Kamorkoli so potovali, je bila oviram navkljub Roerichova vera v esencialno dobroto življenja in spiritualnost še bolj okrepljena. Roerichova zbirka Banners of the East devetnajstih slik, upodabljajoč svetovne verske učitelje, Mohameda, Jezusa, Mojzesa, Konfucija in Budo ter indijske in krščanske svetnike in modrece, je priporočilo o enotnosti verskih prizadevanj ter skupnim koreninam človekove vere.

Na koncu njihove težke odprave, leta 1928, se je družina naselila v dolini Kullu, visoko v himalajskem predgorju, z veličastnim razgledom na obdajajoča gorovja. Tu so se ustalili in imeli sedež v Urusvati Himalayan Research Institute, ki je bil ustanovljen, da bi preučeval rezultate njihove že opravljene in naslednjih odprav. Naloge inštituta so bile tudi botanične in etnološko-jezikoslovne študije ter raziskovanje arheoloških najdbišč. Roerichova sinova, George in Svetoslav, sta uredila zbirko zdravilnih zelišč in izdelala veliko študij o botaniki in starodavnih medicinskih izročilih v tibetanskih in kitajskih lekarnah.

Nicholas Roerich je umrl v Kullu, 13. decembra 1947.